Nekje v Evropi

Pred štirinajstimi dnevi je Hana izvedela, da je sprejeta na ESAD v Caldas da Rainha na Portugalskem, v sklopu Erazmus izmenjave. Na izlet po Evropi vzame s sabo še Mico. In sta šli:

Ne veva koliko je ura, ko odrineva, ker nobena ni pogledala. Že takoj na Celovški zgrešiva Petrol in narediva krog okoli Dravelj. Nadaljujeva, na Petrolu kupiva tobak, vodo in nekaj hrane ter do konca pripraviva kombi, ki je končno dobil ime. Ponosno predstavljava gospo Bertho. Med pripravami nato ugotoviva, da sva pozabili mizo, da je Mica že izgubila polnilec za telefon in črpalka za vodo nama ne dela. Vrneva se po mizo. Hano spet malo oblijo solze, ampak tokrat bolj na kratko. Nato nadaljujeva. Končno prispeva do avtoceste, smer – mejni prehod pri Novi Gorici (ne veva kako se imenuje, mogoče je Nova Gorica:). Na poti do meje imava prvo resnejše opravijo, zvezati vso elektoniko. Kablov je več kot dovolj, tako da je dela veliko, Micinega kabla pa vseeno ni! Preden nama uspe vse priklopiti, mora Hana prebrati kar nekaj gradiva, čelka se prvič dokaže za del nujne opreme. Ko vse lučke na napravah končno zasvetijo zeleno, se zaveva, da sva že v Italiji in da sva uspešno zamudili odhod iz države. Nobeni ni žal, obe se veseliva prihajajočega, Slovenija pozdravljena!

Nekje med Gorico in Benetkami (čisto izven konteksta) ugotoviva, da smo Slovenci zelo dober narod, če smo v tujini, ne pa doma. Slovenske ceste se zopet izkažejo za zelo dobre, italijanske pa za zelo ozke. Nekje do Genove se tudi »duct-tape« izkaže za del obvezne opreme, ni je namreč več stvari, ki ne bi bila prilepljena na Bertho ali na kak njen del.

Zbudiva se v majhnem sončnem mestu na Ligurski obali, ki se kasneje izkaže za upokojensko destinacijo. Nisva namreč srečali nikogar, ki še ne bi dopolnil Abrahama. Tu tudi prvič prekršiva pravilo veganske prehrane, ne moreva si namreč pomagati, da si ne bi privoščili pravega italianskega »latte-macciatta« (ne veva, kako se pravilno napiše) na toplem soncu in s pogledom na morje. Iz mesta pot nadaljujeva do prve črpalke, kjer zopet dotočiva gorivo. Imava namreč luknjo nekje na zgorni polovici rezervoarja, tako da ne smeva dotočiti preveč. Tam pojeva tudi zajtrk (tokrat veganski). Nadaljujeva pot in vse do Monaka uživava v soncu ter pogledu na morje, kljub neprestanim tunelskim prekinitvam. Še vedno ne veva, koliko je ura.

Kosilo v Monaku. Najprej narediva tri kroge po labirintu enosmernih in preozkih monaških ulicah in končava niti približno tam kamor sva se namili. Ker imava dovolj kroženja, se ustaviva v pristanišču in pred Bertho postaviva mizo ter si pripraviva kosilo (verjetno najcenejše v Monaku). Pirini makaroni z rdečim pestom in olive, mmmmm. Ko odhajava iz mesta narediva še par krogov, preden spet najdeva pot nazaj na avtocesto. Suzana (GPS) veliko govori in bolj malo pove, vsake toliko se zmede in precej preračunava, predvsem pa ne najde niti enega satelita. Končno prideva iz Monaka, kar Bertho skoraj stane stane življenja, kajti vzpon po monaškem klancu je prekleto strm. Zato jo pustiva počivati na prvem postajališču, midve pa si privoščiva kavo in nekaj sladkega. Nadaljujeva pot proti Toulousu. Francoski sistem cestninjenja še vedno ostaja uganka. Prešli sva že čez ne-veva-koliko cestninskih postaj in ni nama še uspelo priti čez, ne da bi morali poklicati za pomoč. Nekje lahko plačaš samo z drobižem, drugje samo s kartico; nekje dobiš listek, spet drugje samo vržeš denar v posodo in lahko greš. Logika? Kot rečeno, ostaja uganka, kakor tudi najina pot.

H&M, nekje v Evropi

AttachmentSize
IMG_0477.JPG133.36 KB
IMG_0499.JPG124.93 KB
IMG_0503.JPG159 KB
IMG_0504.JPG133.51 KB
IMG_0513.JPG142.62 KB

Comments

ohoj, H&M! vaju je fajn brat, me pa zanima vsaj eno pojasnilo: 'Hano spet malo oblijejo solze...' Tukaj sta šli definitivno prehitro dalje, ne da bi potešili radovednost vajinih dragih bralcev. Torej? kaj je Hano težilo poleg pozabljene mize?

 

jp, francoske avtoceste na jugu so res zoprne s tem plačevanjem vsakih par kilometrov. ampak jutri vaju že čaka sončni vzhod nekje proti Španiji... (gor proti Toulousu? gresta čez Pireneje? torej prideta s sevrovzhoda in bosta prej v Caldasu kot v Lisboni...

še prej, ko prideta v Baskijo, lahko skokneta pogledat Bilbao in obiščeta http://www.guggenheim.org/bilbao , če še nista bili tam. Za kempirat pa priporočam Zarautz v Baskiji. Visoko skalo s kempom nad zalivom...

 

Me je že odneslo za vama...

Srečno pot!