Jaz in moj zlobni računalnik ...

Končno sem si spet vzela čas za pisanje bloga. Bom poskusila pogosteje pisati, ampak zadnjih nekaj dni/tednov nisem našla motivacije, da bi se prepustila računalniku za več kot nekaj minut dnevno. Uspešno sem zapolnila njegov 1 terabajt diska, kljub temu da sem sproti brisala nepomembne stvari. Se pozna da full HD kamera pač požre cel spomin v sekundi. Sploh odkar sem se vrnila iz Kalifornije in iz tam s seboj prinesla neskončno video clipov, ki še čakajo na obdelavo.

Tukaj mi s svojim zlobnim glasom spet začne šepetati računalnik: "Ne bom ti pustil, da zmontiraš videe, sposoben sem rendrirati največ 2 GB posnetkov hkrati ... I own you ..." Torej moram inštalirati Adobe Premiere CS5, ker mi trojka čisto zablokira, ko uvozim posnetke in se že psihično pripravim na ure in ure strmenja v ekran. Dela pravzaprav ni tako veliko, ampak ko začnem pregledovati neskončne posnetke in ko pridejo prijetni spomini na plano in solze v oči ... Okej, saj ni tako hudo.

Ko sem se pred dnevi spravila pisat tale blog, sem šla na tole stran in računalnik se je odločil, da mi prepreči dostop do interneta. Pa sem izgubila malo motivacije, ampak je sedaj spet tukaj. Mogoče mi zameri, ker sem dober mesec uporabljala laptop, njegovega največjega sovražnika. Ljubosumje, prevara, izdaja ... Razmišljam, da bi mu dokupila še en ekran (ki ga čezdalje bolj pogrešam pri montaži) in bi s tem poskrbela, da zamotim njegovo ljubosumje. Morda se zaljubita in srečno živita skupaj leta in leta ... Dokler ga ne zamenja nov, mlajši, privlačnejši, zmoglivejši.

Druga opcija je brisanje spomina. Najbolj enostavna in hitra rešitev, brez trajnih posledic. Težko mi bo, ampak vem da bom zmogla. Sicer nisem ravno takšna punca, sem za pravične rešitve, ampak ta pokvarjeni svet počasi vdira tudi v mojo glavo ... Ctr + alt + del.

Če kaj ne bo šlo po načrtih, bi prosila da izpolnite mojo zadnjo željo: deportirajte me nazaj v Kalifornijo!