Anja Paternoster, študentka zaključnega letnika, je razveseljevala s svojim diplomskim animiranim filmom BELA, ČRNA IN PRAVA LJUBEZEN že kmalu po tem, ko ga je lani ustvarila in bila sprejeta na vse ključne festivale doma ter marsikje v tujini, vse skupaj je bil film že na 26 festivalih! Film je med drugim prejel tudi nagrade: na 13. Short Stop International Film Festivalu v Romuniji za njaboljši eksperimentalni film, na Cannes World Film Festivalu prav tako za najboljši eksperimentalni film, na Feel The Reel International Film Festival v Veliki Britaniji je bil v tej kategoriji nominiran, na portugalski 45. CINANIMA – International Animated Film Festival of Espinho pa je prejel posebno omembo.
Letošnje leto je bil film sprejet najprej na 21. mednarodni festival animiranega filma Monstra v Lizboni, nato pa se v pričetku junija predstavil na 50. svetovni festival animiranega filma Animafest v Zagrebu! Gre za izreden uspeh, ki ga je oplemenitila tudi skupinska razstava na tem festivalu (ki bo v Muzeju sodobne umetnosti Zagreb – od 17. maja – 12. junija 2022, Avenija Dubrovnik 17). Film Bela, črna in prava ljubezen pa je umeščen še na kompilacijo CEE Talents 2022. Biti umeščen na to kompilacijo pomeni, da bo Anjin film potoval po najrazličnejših filmskih festivalih po svetu!
Kje si dobila navdih za svoje delo Bela, črna in prava ljubezen?
Moram reči, da se je navdih razvila predvsem iz tehnike, vse je bilo plod eksperimentiranja s tem, kar sem imela pri roki. Barvo in čopičem. Za tem pa sem to tehniko povezala z ustvarjanjem diplomske naloge. Razvila sem zgodbo na temo ljubezni, ki bi jo lahko izrazila z linijami. Pri tem sem si pomagala z vprašanjem: Kaj je ljubezen, kaj so te pomembne vrednote?
Kaj se je dogajalo s tvojim filmom odkar si ga zaključila? Kakšen odnos si imela z njim zadnje leto?
Eno leto je minilo odkar je bil film končan. Med tem časom sem ga prijavila na vsaj 200 festival, kar je bilo vredno, saj ga je kar nekaj festivalov sprejelo (smeh) Dobili smo nekaj nagrad in sprejet je bil na nekaj res čudovitih festivalov.
Kaj bi rekla, da ti je film dal?
Sedaj bom malce dramatična (smeh), a resnica je, da obstaja nekaj možnosti, da mi je sam film ‘podaril’ pnevmotorax, torej večni strah, da bo del mojih pljuč ponovno popustil. Na to me tudi opominja vsaka sumljiva bolečina v prsnem košu. Tako tega filma in izkušnje zagotovo ne bom nikoli pozabila.
Če pa se navežem na bolj pričakovan odgovor (smeh), pa moram reči, da super izkušnjo. Sedaj, po času študija, ko sem imela priložnost sodelovati na drugih projektih (od filmov do reklam), vidim kakšno srečo sem imela, da je cel proces tekel gladko, ter da sem bila obkrožena s skupino ljudi, ki mi je dajala podporo (ekipa: Jan Šuštar, Jakob Srebotnjak, Ana Prebil, Domen Vinko, Lea Bole, igralke_ci: Lina Akif, Anja Möderndorfer, Klemen Kovačič, Nina Ivanišin, Klemen Janežič)
Kakšni so tvoji načrti v smeri animacije, tvoje želje?
Zdi se mi, da sem po končani Srednji medijski in grafični šoli, malce zašla. Akademija umetnosti, mi je dala ‘preveč’ možnosti. Tako sem postala ‘multipraktik’ – oseba z znanjem na področju od filma do fotografije.
V naši družini je vedno prevladoval ‘gen’ tehnične narave, le pri meni ni bilo tako. To pa se je letos spremenilo, tako nameravam stopiti na pot usmerjeno v VFX, VR in AR tehnologijo. Združiti mojo željo po ustvarjanju in zanimanju po združevanja različnih medijev.